DALAJLAMA O NEZADOVOLJSTVU NA DELOVNEM MESTU

Veliko je bilo napisanega o zlorabi delavca na delovnem mestu s strani delodajalca. Mnoge statistike in raziskave kažejo na nezadovoljstvo delavca. Skoraj polovica ameriških delavcev je nezadovoljnih s svojo zaposlitvijo, nesrečnih pri delu. Zdi se tudi, da se položaj slabša. Po navedbah nepridobitne organizacije Conference Board, ki je opravila raziskavo, se je v zadnjih petih ali šestih letih delež zadovoljnih zmanjšal za okoli osem odstotkov.

Ko govorimo o strogih pravilih in pomanjkanju svobode, to še ne pomeni, da mora delavec slepo upoštevati in sprejemati vse,kar mu kdo reče. V primerih, ko delodajalec izrablja delavca ali če razmišlja izključno o dobičku, varčuje pri plačah in zahteva veliko nadur, pa tudi če zahteva od delavec, naj ravna neprimerno ali neetično, delavec ne bi smel misliti; No to je pač moja karma in ostati tiho. Ni dobro, če si misli: Moral bi biti zadovoljen…

 

Neumestna strpnost

Budistična besedila govorijo o tako imenovani neumestni potrpežljivosti oz. neumestni strpnosti.

Na primer pri Tibetancih se neumestna potrpežljivost oziroma strpnost kaže kot brezmejno potrpljenje nekaterih posameznikov do krivičnega ravnanja Kitajcev, celo ko so žrtve izjemno uničevalnih, negativnih dejanj. To je neumestna strpnost, neumestna potrpežljivost.

Pasivna toleranca
Če se dogaja krivica, je nedelavnost, napačen odziv. Podobno je pasivna toleranca napačen odziv na delovnem mestu, če se dogaja veliko krivic in izkoriščanja. V resnici je primeren odziv, da se temu dejano upremo in skušamo spremeniti okolje, namesto da bi ga nekritično sprejemali. Delavec bi se moral nekoliko zavzeti.

In če je predlog delavca brez učinka?
Potem se uprite! Udarite po mizi! Človek se mora dejavno upreti izrabljanju. V nekaterih primerih je preprosto treba dati odpoved in poiskati drugo zaposlitev.

Če vam šef naloži preveč dela?
Če vam šef naloži preveč dela in če to presega vaše zmožnosti, bi morali nekaj reči. Reči morate: To je preveč dela zame. Pogovorite se s šefom in poskusite omejiti nalogo. Če to ne obrodi uspeha, je morda treba poiskati novo zaposlitev. Prehudo preobremenjevanje preprosto kaže na brezbrižnost, na pomanjkanje spoštovanja. Celo preobremeniti žival je nespoštljivo do te oblike življenja. To je torej izrabljanje in ni pošteno.  Nepoštenost je eden  glavnih vir nezadovoljstva na delovnem mestu.

V današnjem delovnem okolju je poudarek pogosto zgolj na proizvodnji,  na produktivnosti: proizvajati, proizvajati, proizvajati. Zdaj se to morda počasi spreminja, več podjetij se posveča ustvarjanju bolj humanega okolja. Toda v številnih primerih podjetju ni mar za dobro počutje uslužbencev in za njihovo notranje zadovoljstvo. Vse, kar jih skrbi, je bilanca in povečevanje dobička, ohranjanje visoke vrednosti delnic. Takšno okolje pa ustvarja pogoje za vse vrste neenakosti, nepoštenosti, stresa za uslužbence in tako naprej.

Kako je mogoče, ob upoštevanju vsega naštetega, ohraniti notranji mir in zadovoljstvo v okolju, kjer se vse vrti samo okoli proizvodnje in dobička?Dalajlama se je zasmejal! Kako se lahko prebivalci pekla naučijo biti potrpežljivi, strpni in umirjeni?

Delodajalci zaposlujejo sorodnike namesto sposobnih ljudi
V sodobni družbi smo priča številnim primerom nepoštenosti, na primer: nemoralni vodilni jemljejo v službo sorodnike namesto sposobnih ljudi ali pa poskrbijo za njihovo napredovanje. Veliko je takšnih stvari. V takšnih razmerah je težko biti zadovoljen. Kakšen odnos zavzeti do takšnih pojavov ? To je težava. Kot v tibetanskem primeru: Tibetanci smo pošteni, nismo proti Kitajcem toda oni nas lažno obtožujejo različnih stvari in potem uporabljajo tehnike zastraševanja. Pravno so oni v zmoti, mi pa imamo prav, a še vedno trpimo. Smo poraženi. V takšnih okoliščinah je res težko najti nekaj zadovoljstva ali notranjega miru.

Milijoni ljudi so žrtve raznih oblik nepoštenosti ali ni tako? Boriti se moramo proti nepravičnosti v zunanjem svetu, hkrati pa moramo najti načine za notranje soočenje, načine urjenja uma, da bo ta ostal umirjen in ne bomo razvijali občutkov grenkobe, sovraštva ali obupa. To je edina rešitev. Lahko si pomagamo z našimi prepričanji, najsi verjamemo v kamo ali Boga, lahko pa tudi uporabimo svojo človeško inteligenco, z njo razčlenimo položaj in ga naenkrat ugledamo z drugega zornega kota. To bo pomagalo, je rekel.

dalajlama

RAVNI IN KATEGORIJE SREČE PRI DELU

Ko govorimo o človekovi sreči pri delu,  je Dalajlama izpostavil razliko med dvema oblikama človekovega zadovoljstva: med zadovoljstvom in srečo.

Zadovoljstvo nedvomno lahko začasno osreči človeka in sproži močna čustvena stanja. Pojasnil je, da zadovoljstvo izhaja iz čutnih doživetij in da je prav zato nezanesljiv vir sreče, saj je odvisno od zunanjih okoliščin. Poudaril je: »Resnična sreča je bolj povezana z duhom in srcem. Sreča, odvisna predvsem od telesnega zadovoljstva, je nestalna; danes je tukaj, jutri je morda ne bo več«. Po Dalajlamovih nazorih je resnična sreča povezana z občutkom smisla in izhaja iz zavestnega razvijanja določenih pogledov ter naravnanosti.

Človek more doseči takšno srečo s sistematičnim urjenjem uma: z izkoreninjanjem uničevalnih duševnih stanj, kot so neprijaznost, sovraštvo, ljubosumje in pohlep, ter z zavestnim razvijanjem nasprotnih duševnih stanj: dobrote, strpnosti, zadovoljstva in sočutja. Morda je za dosego resnične sreče treba več časa in tudi nekaj truda, vendar nas prav tovrstna trajna sreča podpira celo v najzahtevnejših preizkušnjah, vsakdanjega življenja. 

Analitična meditacija za prebujanje duhovnih komponent za srečo pri delu
Urjenje uma skozi analitično meditacijo po Dalajlamovih besedah: Začeli bomo zavestno razčlenjevati, ali nam bo odzivanje z jezo ali ljubosumjem koristilo ali škodovalo v daljšem časovnem obdobju. Poglobljeno moramo razmisliti o tem, ali nas takšen odziv osrečuje in pomirja ali pa nas ta čustva onesrečujejo. To moramo tudi povezati s preteklimi izkušnjami in razmisliti, kako ta čustva vplivajo na naše zdravje in razpoloženje. Pomislite na trenutke v preteklosti, ko ste čutili močno ljubosumje ali jezo, in se vprašajte, ali je vaše življenje s tem postalo bolj izpolnjujoče, ali vam je to pomagalo doseči vaše cilje. Spomnite se, kako so se drugi odzivali, ko ste izražali močno jezo ali ljubosumje, in razmislite, ali vam je to pomagalo vzpostaviti boljše odnose. Razmišljajte o tem toliko časa, da boste popolnoma prepričani, da nam močno škoduje, če se nenehno odzivamo s sovražnostjo ali ljubosumjem, in da nam pozitivna čustva, na primer strpnost ali zadovoljstvo, izjemno koristijo.«