DUHOVNO PARTNERSTVO

V novodobnem gibanju se veliko govori o konceptih duš dvojčic, sorodnih dušah in dvojnem plamenu. To gibanje je spodbudilo, da mnogi »panično« iščejo svojega pravega dušnega partnerja. Ti panični iskalci (po mojih izkušnjah jih je veliko) pravzaprav ne iščejo dušnega partnerja, temveč nekoga, ki naj bi jih osrečil – dopolnil… Nekoga, ki ima v sebi vse tisto, česar sami nimajo. Nekoga, ki jim bo nudil prav to kar jim manjka. V tem je paradigma – kajti slednje je daleč od tega, kar naj bi duhovno partnerstvo prineslo.

Dobra plat medalje medijskega pompa o dušah dvojčicah pa je ta, da so se mnogi zavedli s kom pravzaprav živijo. Mnogi so od prelomnega leta 2012, ko je »prišlo na dan« vse tisto, kar je bilo pometeno pod preprogo… izbruhnilo kot vulkan. Mnogi so začeli »pospravljati« svoje razmerje, tam, kjer so bili pregloboko zakoreninjeni »preživeli« vzorci partnerstva – pa so svoje razmerje prekinili, po sistemu, če obolelega organa ne moremo pozdraviti, ga je bolje odstraniti, tako nastane gledano na celotno telo, manjša škoda. 

 

Star model medsebojnih odnosov

Ne moremo zanikati dejstva, da so bili partnerski odnosi, zakoni, v preteklosti, še posebej pri naših prednikih nekaj generacij nazaj osnovani na temelju preživetja. Moški je potreboval žensko, da je zanj skrbela, mu rodila potomce, ženska pa je rabila nekoga, ki jo bo preskrbel. To je bil medsebojni dogovor, ki je držal in je služil mnogim generacijam.

V starem modelu medsebojnih odnosov sta dva posameznika v tem odnosu imela skupen cilj ali skupen projekt kot je npr. družina, vzgoja otrok, izpolnjevanje potreb drug  drugemu, bila sta skupaj, da jima ne bi bilo dolgčas ali da ne bi bila osamljena. Skriti nameni pogosto nikoli niso bili razkriti a s o bili povod za medsebojno zvezo. Zato se je pogosto dogajalo, da sta se posameznika po tem, ko je bil cilj dosežen ali pa ko sta ugotovila, da ga ne bosta dosegla, razšla. To lahko zelo dobro opazujemo tudi v poslovnih odnosih, ko se družabniki po končanem uspešnem lansiranju podjetja razidejo, prodajo svoje deleže, ko se volilni štabi, ki so bili zbrani skupaj z namenom, da lansirajo predsedniškega kandidata ob koncu uspešne ali neuspešne kampanije ravno tako razidejo …

V tem starem modelu medsebojnih odnosov je bil cilj, ki sta ga posameznika delila, pa naj bo to enakost ali varnost, povečanje poslovnega deleža na tržišču, srečna družina ali lansiranje novega izdelka na tržišče, razlog in lepilo, ki ga je prej držala skupaj.

 

Partnerko razmerje v preteklosti, je pogosto temeljilo na eni vrsti moči, in sicer zunanji moči. Takšno (manipulativno) moč je uporabil eden zakonec nad drugim. V mnogih primerih (proučevanju zakonskih zvez) so tudi ženske to vrsto moči s pridom izkoriščale. Ta vrsta moči (moč egota) temelji na manipulaciji in nadzoru, na nagrajevanju in kaznovanju. Torej prihaja od zunaj in ne iz duše in je znamenje avtoritete.

 

Zunanja moč

Zunanja moč je značilna za hierarhične institucije, kot so na primer: vojska, katoliška cerkev, podjetja... Ubogljivost in poslušnost pripadnikov se običajno "kupuje" z ustrahovanje in kaznovanjem. Individualnost posameznikov je zabrisana do nerazpoznavnosti, možnost individualizacije onemogočena. Svobodna volja je strogo podrejena določenim pravilom, ki imajo en sam cilj - večanje zunanje moči institucije. V zadnjem času opazujemo zanimiv pojav, da tako partnerska razmerja, kot tudi  institucije, ki temeljijo na zunanji moči, razpadajo oziroma propadajo. Zato se na tem mestu samo od sebe zastavlja temeljno vprašanje: Ali obstaja alternativa zunanji moči? Odgovor je pritrdilen.

 

Nov model medsebojnih odnosov

Obstaja še ena oblika moči, imenuje se pristna ali avtentična moč. In kaj ta nenavadna sintagma sploh pomeni? Z razliko od zunanje moči,- moči EGO-ta, ki jo lahko kupimo, podedujemo ali kako drugače pridobimo ali celo zgubimo, je pristna moč tista moč, ki prihaja od znotraj, iz človekove notranjosti. – to je moč DUŠE. Če bi poenostavila bi dejala, da zunanjo moč kupimo, izsilimo z ustrahovanjem (npr. če ne bo tako, ti bom odtegnila to kar imaš najraje, bom kaznoval (a) tvojega otroka… avtentično – pristno moč pa si vselej prislužimo. Ko je enkrat naša, je ne moremo več izgubiti, razen če jo zlorabimo. Avtentična moč je namreč moč naše duše. Krepimo in negujemo jo tako, da se redno zoperstavljamo prestrašenim delom osebnosti. Ti se aktivirajo v čisto določenih situacijah, ki so od posameznika do posameznika lahko zelo različne.

Nov model medsebojnih odnosov – ki temelji na dušni ravni, nam omogoča, da duhovno rastemo in da se osredotočamo na svojo notranjost. V teh odnosih se zavedamo, da so nam ljudje, ki jih srečujemo ogledala v katerih ugledamo sebe in da moramo transformirati svoje boleče izkušnje znotraj sebe, kar zahteva od nas, da sprejmemo odgovornost za sovje življenje in svoja dejanja. V novih partnerskih odnosih se srečata dva posameznika, ki se zavedata, da je vsak sam odgovoren za svojo osebno rast, da ne more od partnerja pričakovati, da bo za karkoli kriv ali bo stvari naredil namesto drugega. Dajeta si vso priznanje in podporo. Prepoznavata drug drugega takega kot sta. Se zavedata čudovitosti posameznika in vseh napak in izzivov, ki jih oseba prinaša s seboj. Zavedata se, da gre za proces soustvarjanja, sodelovanja in podpore na poti osebne duhovne rasti. Na poti duhove rasti nam naš dušni partner, ki nam služi kot ogledalo, najbolje pokaže naše pomanjkljivosti, prestrašene dele naše osebnosti.


Dušni partner nam pomaga pozdraviti prestrašen del naše osebnosti

Kaj je prestrašen del naše osebnosti? Za nekoga, ki je na primer zasvojen s hrano, lahko že sprehod mimo slaščičarne aktivira njegov prestrašeni del. Pri drugemu se to zgodi, denimo takrat, ko ga šef ali družinski član razjezi ali kako drugače prizadene. Večinoma imamo vsi ljudje v sebi skrite prestrašene dele, ki pa običajno dremljejo znotraj nas, dokler jih določena situacija ne predrami.

Da je zopet na delu prestrašeni del osebnosti, prepoznamo po tem, da nas nenadoma preplavi katero od naslednjih čustev ali občutkov: jeza, žalost, depresija, obup, razočaranje, ljubosumje, oholost, samovšečnost, nadutost, agresija, krivda, obžalovanje... Lahko pa nas je le preprosto strah in smo panični.

Ko občutimo katerega od naštetih občutkov ali katero koli drugo negativno čustvo, je prvi korak ta, da se preprosto zavemo, da je spet na delu prestrašeni del osebnosti. Naslednja naloga je, da se mu ne prepustimo, temveč mu vztrajno kljubujemo. Če imamo priložnost, se usedemo, zapremo oči in opazujemo, v katerem delu telesa oziroma v katerem energetskem centru, ki se v jogi imenuje čakra, občutimo napetost. Ne upiramo se napetosti in je ne potiskamo, temveč jo občutimo v popolnosti. Sledi korak, ki se imenuje zoperstavljanje prestrašenemu delu in je od situacije do situacije različen. Običajno storimo ravno tisto, čemur se naš prestrašeni del upira. Pri tem je najpomembnejše, da ozavestimo negativna čustva in se ne identificiramo z njimi. To pomeni, da svoje osebnosti in njenih prestrašenih delov ne enačimo z dušo.

 

Novodobno partnerstvo in duhovna revolucija

Ljudje, ki čedalje bolj nadomeščajo zunanjo moč s pristno močjo – močjo duše, se običajno povezujejo v duhovna partnerstva. V starih oblikah partnerskih zvez sta bila skoraj praviloma prisotna manipulacija in nadzor. Med partnerjema oziroma zakoncema je potekal bolj ali manj prikrit boj za energijo, prenos konfliktov z enega partnerja na drugega, borba za premoč in ostali nezavedni procesi.

Danes se k sreči ljudje čedalje bolj zavedamo, da takšni odnosi, temelječi na zunanji moči, ne delujejo več. Zato veliko zvez razpada. Ko ozaveščena partnerja začneta uporabljati pristno moč, ne želita več vstopati ali vztrajati v starih oblikah odnosov, saj sta jih presegla. Tako se poraja nov tip zveze, ki se imenuje duhovno partnerstvo. Medtem ko so nekoč ljudje sklepali zakonske zveze predvsem zaradi fizičnega preživetja in preživetja svojih potomcev, se danes pari čedalje pogosteje odločajo za duhovna partnerstva, zato da bi v zvezi skupaj duhovno rasli in se razvijali.

Nahajamo se sredi vznemirljivega procesa duhovne revolucije. Dosedanji odnosi razpadajo, da bi se preobrazili v višjo obliko odnosov in zvez. Duhovna partnerstva vse pogosteje srečujemo ne samo v intimni sferi, ampak celo v poslovnem svetu. Podjetja, ki uporabljajo duhovno partnerstvo, kot ga opisuje Gary Zukav v istoimenski uspešnici, uspevajo in rastejo. Nič več ni potrebno, da posamezniki životarimo v osamljenosti in neproduktivnosti. Če stare oblike odnosov ne delujejo več, jih preprosto nadgradimo z novimi, svežimi, ljubečimi in... zakaj pa ne... vročimi in strastnimi.