PARTNER JE NAŠE OGLEDALO

Preverite 10 pasti v partnerskih odnosih:

 

Izguba lastne moči

Mnoge (predvsem ženske) so mojstrice igranja vloge žrtve. Vloga žrtve prinese pričakovanja, da so upravičene do rešitelja – moškega. Pretirana prilagoditev partnerjevim željam, da bi ustregli partnerju – vodi v izgubo sebstva. Zato kasneje, ko koktajl hormonov zaljubljenosti popusti, kar naenkrat želijo izgubljeno nazaj. V tem vlogi naj vsakdo od partnerjev tako žrtev, kot njen rešitelj prevzameta odgovornost za svoja dejanja.

Želja po kaznovanju partnerja

Želja po kaznovanju partnerja izvira iz občutka upravičenosti. Česar se marsikdo ne zaveda, je dejstvo, da je »partnerstvo treba negovati, po prvem vrhuncu ljubezni sledi delo. Če tega ni, odnos izgubi naboj, zato hitro začnemo iskati napake pri partnerju. Ženske ga odtegujemo pri spolnosti, moški na nas prikrajšajo za komplimente, besede spodbude, posvečen čas, darila, drobne pozornosti – skratka imamo občutek, da nas je čustveno zanemaril.

Mit o romantični ljubezni

Tretjo past močno spodbujajo mediji, ki radi ustvarjajo mit o romantični ljubezni. Iskanje druge polovice, ki bo naše življenje naredila popolno, je obsojeno na neuspeh. Zaljubljenost prej ali slej mine in pred seboj imamo kar naenkrat osebo, ki pritiska na vse naše tipke nezadovoljstva, vzorce, ki smo jih dobili od staršev. Človek pa v svoje globine ne more brez partnerja, potrebujemo ogledalo na drugi strani, da nam odkrije zakopane lastnosti. Namen partnerstva ni udobje in varnost, temveč vzajemna rast, zdravljenje čustvenih ran in poglabljanje odnosa, to je resnično intimno partnerstvo. Sami tega ne moremo narediti, preprosto je nemogoče. Ljudje delujemo tako, da se skušamo težavam, tudi v odnosih, izogniti, ne vidimo dejstva, da so težave namenjene temu, da bolj spoznamo sami sebe.

Uničujoča moč pričakovanj

Dejstvo je, da nas partner ne more osrečiti, lahko te edino osreči še bolj. Če pretvorimo srečo v odstotke, za občutek zadovoljstva jih moraš doseči 50, torej polovico. Partner lahko prispeva 10 odstotkov, nič več, se si pridobila svojo polovico, imaš že 60 odstotkov sreče! Če jih sam(-a) ustvariš le deset in dodaš še partnerjevih deset, je veliko premalo. Razčistimo pri sebi! Ali vidimo v partnerju to kar naj bi postal (naša nerealna pričakovanja)?! V to »projekcijo« smo se zaljubili. Po določenem času nas ujame frustracija, saj partner ni takšen, zato ga začnemo  kritizirati in spreminjati. S tem pravzaprav izražamo nespoštovanje do njega! Tako kot mi tudi on potrebuje ljubečo pozornost.

Čustveno izsiljevanje

Neizpolnjena želja privede enega od partnerjev v čustveno izsiljevanje drugega. Kritika na račun moškega ne deluje enako kot na žensko,  namesto motivacije jih prisili v umik in zapiranje v tišino. Ko govorimo o partnerstvu, je »ključna razlika polnost oz. praznina v nas. Kadar smo ženke čustveno izčrpane, v sebi občutimo praznino, ki jo skušamo zapolniti s hrano, predmeti in odnosi, namesto da bi uteho poiskale v stvareh, ki negujejo našo dušo. Moški na drugi strani delujejo ravno nasprotno, njihovo naravno stanje sta mir in praznina, kadar je preveč dogajanja, nujno potrebujejo kaj, kamor se lahko umaknejo, naj bo to adrenalinski šport ali branje časopisa.« Moški pri ženski nujno potrebuje jasnost, da ve, pri čem je. Dramatične igre lahko torej mirno prepustite gledališčnikom.

Soodvisnost

Močna potreba po ugajanju ter odsotnost lastnih zanimanj hitro privede v past soodvisnosti. Sčasoma partnerja v takšnem odnosu, zraščena kot dvojčka, ne moreta več dihati. Zanimivo se vse več sodobnih ženski znajde v nasprotju, prevelike neodvisnosti. Prebujanje ženske se je na kolektivni ravni začelo v 60. Letih 20. Stoletja, saj so upravičeno zahtevale enakopravnost. Čeprav smo dobili vtis, da so prebujene v svoji ženskosti, so v resnici le dodobra izmojstrile moško  plat življenja, same z moremo vse! S tem nekako kolektivno kastriramo moške, jih ne potrebujemo več in jim to tudi povemo, takšna aroganca pa vzame vso željo in motivacijo, da bi za nas kaj naredil. Moški potrebujejo zavedanje, da so nam potrebni. Če nimajo tega občutka, zakaj bi bili del naših življenj? Seveda je samostojnost zaželena, nikakor pa to ne pomeni, da je narobe, če se partnerja tud in tam potrebujeta.

Breme obsojanja

Sprejemanje se zdi na prvi pogled veliko težje kot obsojanje, kjer se skriva sedma past. Največjo spremembo v odnosu dosežemo s prijaznostjo. Ne glede na to, kako izčrpani, frustrirani in nezadovoljni smo. Čeprav se zdi paradoksalno in si mnogi ob tem mislite »kaj za vraga moram biti prijazen (-a), če nihče ni prijazen do mene. In potem je začelo delovati. Marsikatera ženska zaničuje druge ženske, ki s svojim odnosom do moških  v njih vzbudijo željo po ljubeči pozornosti. A spoštljivostjo ženska ustvari prostor, kjer se moški dobro počuti. Ne zavedamo se, kakšen vpliv imamo na svet. Če je ženska zadovoljna, so vsi okoli nje zadovoljni, in nasprotno, če je sitna, sov si sitni. Ženska sama mora postati kraljica, da naredi prostor, kjer njen moški postane kralj.

Nezaupanje

Nezaupanje med partnerjema ustvarja težko popravljivo razdaljo. Ne razumemo niti sebe, niti partnerja, zato se veliko stvari izgubi v razlikah, ki bi bile lahko pojasnjene. Razumevanje je ključno, če bi tako razumeli drug drugega, bi lahko dobili vse, česar si v razmerju želimo. Kadar je na prvem mestu zaupanje v sovjo presojo in v partnerjeve namene, bo tudi razumevanje razlik olajšano.

Odlašanje skupnega preživljanja časa

Deveta past se zgodi ravno zaradi prepričanja, da bo partner že počakal. Bo res? Vsak se prej ali slej naveliča čakati. Mnogim pojenja potrpljenje in v starosti okrog 40 let, ko delamo bilanco se mnogi razidejo, ravno zaradi odtujenosti, ki je nastala zaradi premajhnega skupnega interesa, prijetnosti ob skupnem preživljanju prostega časa. –

Težnja k popolnosti

Kako sprejeti dejstvo, da stvari in ljudje pač niso popolni, če imamo v glavi tako čudovito vizijo, kakšni bi lahko bili? Med bolestno željo po dovršenosti in odličnostjo je le korak, a zadnjo dosežemo šele v trenutku, ko v njej lahko uživamo. Večno nezadovoljstvo, ki hodi z roko v roki s perfekcionizmom, zastrupi še tako ljubeč odnos, saj nihče ne želi časa preživljati ob osebi, ki ves čas kritizira. Popolnosti ni, so le živi odnosi in ljudje, ki delamo napake. Pustite razpokam, da razkrijejo svetlobo!

 

T. Lila